Malo preden se je noč umaknila dnevu, sem krenil proti na Kamniškemu vrhu. Včasih je bilo to sicer precej pogosto, sedaj pa …
Pozdravil me je močan veter, vendar je bilo vseeno vredno truda.
In ko so posvetili prvi sončni žarki, je bilo treba potegniti aparat iz nahrbtnika:
Pred nekaj leti pa je bilo ob prvih sončnih žarkih takole:
Kakor koli že, v srcu naj nam bo vedno lepo.
Magično! Jutranja svetloba je unikatna. Bravo, da se zbrcaš tako zgodaj, meni očitno uspe na Kamniški vrh samo popoldne. 🙂
Sem precej jutranji tip – večina mojih znancev v tem trenutku še spi 🙂
Ja, imaš pa ti tudi prednost – večkrat uspeš ujeti večerno magično svetlobo 🙂
Lepo, lepo.
Mene gori najraje vleče v kakšnem snegu ali dežju, da ni pretirane gneče. 🙂
No ja, tudi sicer pogosto, če se le da, saj je kondicijsko izredno primeren vrh, za kar mu bom večno hvaležen.
Lp.
Stane – komaj čakam, da se srečava.
Iztok, tole je pa krasno.
Hvala – v živo je bilo še bolje …
Odlične slike!
Hvala.