Spet zgodnje vstajanje in ob zori sem že v Koncu. Posebnih priprav ni, le palice vzamem, saj bodo pri spustu olajšale delo “zglobom” v mojih nogah. Možakar, ki prispe približno istočasno, zdivja naprej in ga ob prihodu iz gozda vidim že precej pod vrhom. Nekateri so naviti kot ure.
Malo pod sedlom me poliže sonce. Takoj čutim, da bo dan vroč. Na sedlu na kratko spregovorim z možakarjem, ki je s svojim sinkom prenočil v zimski sobi. Odpravljata se proti Grintovcu in mali je videti prav simpatično, ko nosi nahrbtnik in spalno vrečo. In prav neučakan je videti, saj ga poleg Grintovca vleče še kam drugam. Sam nadaljujem proti Skuti. Nameravam le do Jurjevca in tam se se ustavim na približno 2000 metrih nad morjem. Nekaj požirkov, nato pa nazaj v dolino.
Ko pridem na Kokrško sedlo, je tam že nekaj ljudi, še več pa jih pričakujem nižje. In ob prvem koraku proti dolini v snegu zagledam kovanec za 10 centov. Tisti, ki ga je izgubil, ga dobi pri meni. Mogoče bom ob tem dobil tudi kakšno pivo, saj ni šala nositi dragocenega kovanca v žepu proti Kamniški Bistrici in skrbeti, da ga ne ukradejo.
Spust v dolino je bolj kot ne grd – pot, ki mi nikoli ni bila preveč všeč, saj kolena škripljejo pri sestopih s skal. Svoje doda še vročina. Smilijo se mi tisti, ki sopihajo navzgor, vendar …
Nekaj minut pred deveto že sedim v avtu in se peljem proti domu. Lačnemu človeku zajtrk seveda ne sme uiti …