Na Veliki planini sem pogosto – poleti, pozimi, v dežju, snegu, vetru … peš, s smučmi, kolesom (in priznam, tudi z avtom) in vedno je zanimivo. Pravi zaklad narave. Takole je videti, ko v začetku poletja pade sneg:
Kdor se na pot poda iz Stahovice, bo imel večino “hudega” za seboj, ko se pri Pasjih pečeh zagleda v venec gora nad Kamniško Bistrico. Od tod naprej je večino vzpona bolj položnega, prav tako pa se (čez kakšne pol ure) gozd umakne travam.
Prijetni sprehodi po razgibanem terenu ti pljuča napolnijo s svežim zrakom. Korak postane prožen in hkrati zanesljiv. Pastirji sicer za delo okrog živine večinoma uporabljajo kar gumijaste škornje, za gibanje po planini pa je precej primernejši pravi gojzar:
Opazovanje krav, ki v miru prežvekujejo, pogled proti sivim očakom, svež zrak – vse skupaj te porine v nirvano, v odmik od doline in vsakdanjih tegob …
Na stanu pa skodela dobrega kislega mleka in primerno zabeljeni žganci, potem pa iskanje primernega mesta za poležavanje. Mehke trave je na pretek in človek se lahko raztegne z vso svojo dolžino:
Pogovor z znancem, obisk radovednega telička … dan prehitro mineva.
Kljub vsemu pa vse le ni tako lepo. Gradnja (ali širjenje) cest, sečnja dreves (tako v gozdu, kot na planoti), smeti (na sliki smeti v Pečicah), vožnja z avtomobili, motorji, štirikolesniki, trume ljudi …