V petek zvečer sva se s sinom peljala po vaseh pod Krvavcem. Sonce je zahajalo, midva pa sva klepetala in poslušala rock. Naenkrat pravi Aljaž – “ustavi in slikaj”. “Kaj pa?”, ga vprašam.
Z roko pokaže na Škofjeloško hribovje in me skoraj prisili, da “kliknem”. Omenja še nekaj o čudoviti igri svetlobe, pa ga že skoraj ne poslušam več, saj iščem primerno parkirišče.
Uporabim stari dobri Canon 1D (in ceneni 50mm f1.8) in škljoc, škljoc. Mimovozeči upočasnjujejo in gledajo moje početje, ko po travniku lovim pravo pozicijo (če nimaš zooma, moraš pač uporabljati noge :-)). Za trenutek še postaneva in v tišini počakava, da čudovita svetloma ugasne.
Nato nadaljujeva pot – vesela, da dva doživela čudovit sončni zahod.
Doma presenečen opazim, da je fant pred mano začutil/opazil dober motiv. Kar me navdušuje. Za izgovor lahko uporabim le vožnjo … pa vendar v srcu čutim veselje in razigranost …
Lepo je, če srečo lahko deliš z nekom.
Klikni …