Skoraj bi lahko napisal, da se tradicionalno odpravljam v Livigno preko prvomajskih praznikov. Spet dobre snežne razmere in (večinoma) lepo vreme. Proge, ki so osojne, so odlično zdržale, na žičnicah pa mislim, da nismo nikoli čakali več kot treh ali štirih smučarjev (večinoma se pripelješ neposredno na sedež). Tukaj je Irenin posnetek:

V hotelu so nas sicer želeli postaviti v sobico, ki zagotovo ni bila tisto, za kar smo se dogovorili. Ampak o tem bodo ob priliki prebrali na Tripadvisor.com – ko si vzamem čas. Po krajšem pogovoru smo (za doplačilo) dobili zelo v redu prostor. Zagotovo boljši, kot bi prej pričakoval. Ampak grenak priokus nategancije ostaja.
Kar zadeva samo mesto – svinjarije je relativno veliko. Pač tipično italijansko mesto. Močno opevane trgovine in njihov posebni položaj mene ne prepričajo. Kakšna zadeva je morda res cenejša, vendar moraš točno vedeti, kaj potrebuješ, saj prodajajo tudi precej stare tehnologije. Izjema je bencin, saj sem na Shellu za liter bencina plačal 1,21 evra.
Moti me tudi zelo podcenjujoč odnos trgovcev. Neprestano opazovanje, da ne bi česa ukradel, mrki obrazi (pa ne nekih varnostnikov, pač pa povsem običajnih prodajalcev), vrata, ki so videti kot zrcalo, v resnici pa te od zadaj stalno opazujejo, vsak neroden gib okrog vetrovke je sumljiv … hvala lepa. Kar naj imajo. Grem rajši v kamniško trgovino.
Podcenjujoči so tudi gostinci. Trapasto se mi zdi, da zaračunajo dodatek postrežbe (letošnji rekord je 5,4 evra), ob tem pa na prtu najdeš ostanke prejšnjega kosila. Tudi prijaznost je bolj tako. Skrajno neumno pa se mi zdi, da imajo hoteli (bogato) večerjo šele ob 19:30, preko dneva pa skoraj ni odprtega lokala (razen zelo dragih na samem smučišču). Še celo več – obhodili smo precej gostiln, pa so bile uradno odprte, notri pa nikogar ali pa imajo zunaj tablo Aperto z opisom menijev, notri pa zdolgočasena natakarica pove, da pač hrane nimajo in se takoj posveti čvekanju po telefonu. Hvala lepa, naj kar imajo. Zvečer pa se nažiranje v hotelu vleče do 21h, kar je skregano s pametjo in zdravim načinom prehranjevanja. S tem se je strinjala tudi naša prijazna natakarica v hotelu (po rodu Romunka), ki tudi pravi, da težko razume italijanski način prehranjevanja.
Turizem je nekje vmes – imajo nekaj odličnih potez (recimo brezplačni tedni smučanja skupaj s hoteli, stalni dogodki, …), hkrati pa tudi kakšno zelo nerodno zadevo (recimo čistoča, zanemarjenost, v celem Livignu sem našel le en poštni nabiralnik …). Skratka – tipično italijansko.
Vrnitev je bila zanimiva in to zato, ker sem po dvanajstih letih (in približno 400 kkm) spet pridelal kazen za prehitro vožnjo. Tokrat celo v Švici, da je bilo vse skupaj bolj zanimivo, čeprav bi raje napolnil slovensko državno blagajno, kot pa švicarsko.

This Post Has 2 Comments

  1. Spleza

    Huh, nič kaj prida spominček (tale listek na fotki). Kaj češ.

Leave a Reply