Po nekaj letih vožnje s Passatom je prišel čas za menjavo. Izbira je bila težka – pri avtomobilih sem velik komplikator in imam pri vsakem veliko pripomb in idej za izboljšanje. Posledično je izbira (še posebej v Sloveniji) majhna, svoje pa je dodala še kriza na trgu vozil. V ožjem izboru je tako pristala tudi Mazda CX-5 in v trenutku je odločitev padla.
Našel sem precej lepo ohranjen avto, ki je bil redno servisiran, in ko sva s prodajalcem našla skupni jezik pri ceni, se je menjava hitro opravila.
V nekaj tednih sem prevozil skoraj štiri tisoč kilometrov po zelo različnih cestah in to je čas, ko lahko podam nekaj prvih vtisov. Naj bralca ne moti, če bom v naslednjih vrsticah CX-5 večkrat primerjal s Passatom.
ZUNANJOST
Moj primerek je iz zadnje verzije prve generacije, ki nosi oznako KE (letniki 2011-2017). Zadnja verzija prve generacije je CX-5 namreč dobil nekaj posodobitev (maska, luči, boljša oprema, LED žarometi, infotainment …). CX-5 je Mazdina prodajna uspešnica in zunanja oblika je eden od razlogov za to. Avto je kljub letom na pogled še vedno všečen, v oči pa zagotovo padejo velika 19-palčna platišča. Na parkiriščih in v garažah opažam, da je dokaj širok, po dolžini pa mu ne bi zameril, če bi bil nekaj daljši, da bi pridobil nekaj prostora v prtljažniku.
Dejstvo, da je od tal dvignjen kar 215 mm, prinaša veselje, ko zapelješ na slabše podlage, prav tako pa je vstopanje/izstopanje veliko lagodnejše. Razumljivo pa je, da ima takšna oddaljenost tudi vpliv na težišče avtomobila pri vožnji.
Avto je visok in brez pručke strehe ne morem oprati. Če bi avto pogledal iz ptičje perspektive, bi opazil strešno okno, ki pa je nerazumljivo majhno. Sam sicer nisem pristaš strešnih oken (celo nasprotno), ampak če so ga že vgradili, bi bilo lahko vsaj malo večje.
Ogledali sta na pogled sicer veliki, pokažeta pa manj kot pri Passatu. Z ogledali je povezana tudi naslednja nevšečnost – samodejno se preklapljata (ne najdem boljšega izraza za sistem, ko se ogledali “zapreta/zložita/odpreta”). Osnovna zamisel je sicer v redu, ker pa je očitno izvedba slaba, ima precej lastnikov s temi ogledali težave. Tudi sam sem jih kmalu opazil na desni strani. Za začetek je pomagal sprej, če pa se bo težava spet pojavila, bo potreben dražji poseg. Precej verjetno, saj bo svoje dodala še zima. Vsekakor bi bil sam bolj zadovoljen z ročnim upravljanjem. Sicer obstaja postopek, ki izključi samodejno preklapljanje, žal pa pri meni nikakor ne deluje. Povprašam na servisu ob priliki.
NOTRANJOST
Še bolj kot zunaj, Mazde navdušujejo znotraj. Hitro se opazijo kakovostni materiali, lično oblikovanje in dobra izdelava. Usnjeni sedeži so sicer lahko všečni, so pa vroči poleti in mrzli pozimi, prav tako pa človek (in na sedeže odloženi predmeti) drsi bolj, kot bi si želel. Sedeži so sicer primerni tudi za daljše sedenje, mogoče pogrešam le več spremembe pri nastavitvi ledvenega dela in hlajenje poleti. So električno nastavljivi s spominsko funkcijo, ki mi je zelo všeč, saj nisem edini voznik. Sedi se sicer SUVovsko visoko in relativno pokonci.
Prostora je vsekakor dovolj spredaj in zadaj, notranjost pa je dokaj zračna in neutesnjena. Preglednost je za današnje oblikovne trende zelo dobra. Zato pa predali in odlagališča niso tako veliki. Za nameček je Mazdinim oblikovalcem uspelo levo od volana narediti nekakšen predalček/poličko, ki je popolnoma neuporabna. Res ne vem, kaj bi tja lahko odložil, saj je gladka, brez robu in premalo globoka, da bi med vožnjo tam kaj ostalo. Če je prostora v kabini dovolj, je prtljažnik malo manjši.
Obvolanske ročice (recimo za smernike) so nepričakovano trde za premikanje. Za nameček je zvok pri vključenih smernikih zelo tih in posledično je sopotnik že večkrat omenil, da nisem uporabil smernika …
Klimatizacija je solidna, tudi upravljanje zračnikov je sprejemljivo. Nima pa zračnikov za zadnjo klop.
“Tapicirunga” je tanjša in občutno slabša kot tista v Passatu, kjer je sesanje veliko lažje. Čričkov (še) ni, z izjemo sredinske konzole, ki se oglaša na ostrejših ovinkih. Čaka na seznamu opravil, da poskusim s kakšnim podlaganjem.
MOTOR, VOŽNJA IN PORABA
Dizelski motor je precej robat in glasen, za vožnjo uporablja občutno višje vrtljaje kot Passat. Čeprav zadošča standardu Euro 6, ne potrebuje dolivanja “scalnice” AdBlue. Deluje pač nekoliko drugače in že v navodilih je zapisano, da ni nič narobe, če ob zagonu motor bolj zarohni in nekaj časa uporablja višje vrtljaje. To je sicer malo sitno, ker od doma odhajam precej zgodaj in neželeno izvajam budnico. Tudi pri vožnji me motor malo spominja na kakšen kombi.
Veliko navora (420 Nm) vsekakor vozniku omogoča prijetno vožnjo. Se pa avtomatski menjalnik na velik navor skoraj preveč zanaša. Pred nekaj dnevi sem ravno prehiteval kolesarja, ko je nasproti pridivjal bumbar. Takojšen odločen pritisk na plin vseeno ni reagiral tako hitro, kot bi pričakoval (in si želel). Passatov DSG se mi zdi zelo eleganten za vožnjo, seveda pa je tehnološko povsem drugačen, poleg tega pa je to močno odvisno tudi od konkretnega motorja/menjalnika/voznika. Ne bom rekel, da je Mazdin avtomatik slabši, je pač drugačen. Z mesta skoči precej hitreje, kdaj imam občutek, da senzor na zavornem pedalu ni tako dobro upoštevan kot pri Passatu in z mesta kar sili naprej/nazaj. Takoj po nakupu sem dal opraviti servis in sem zahteval tudi servis avtomatskega menjalnika. Zanimivo je, da ga Mazda sploh ne predpisuje. Malo kmečke logike me je vseeno napotilo k preventivnemu servisu. Malo preventive pri nakupu rabljenega pač ni stran vržen denar. Poleg tega sem dal preventivno očistiti tudi sesalne kolektorje, v bližnji prihodnosti pa sledi še preventivna menjava podložk injektorjev in oljnega sita. Better safe than sorry.
Ko smo ravno pri avtomatskem menjalniku, velja omeniti, da CX-5 nima obvolanskih ročic za prestavljanje. Sem in tja pridejo prav za hitro pretikanje. Vsekakor pa pogrešam funkcijo za nadzorovan spust. Glede na to, da ima CX-5 presenetljivo dobre vozne lastnosti na slabi podlagi, sem to funkcijo res pričakoval. Na strmih (spolzkih) spustih je več kot dobrodošla. Tudi sicer po strmem klancu kar drvi navzdol in je potrebnega preveč dela z zavorami. Tako bi vsaj prva prestava lahko bila krajša. Strm spust z Jermance tako pomeni stalno zaviranje. Če zavoro spustiš, avto takoj doseže 25 km/h, kar je odločno preveč na strmi ozki in razriti cesti. Na takšnih spustih se je izkazal Forester z ročnim menjalnikom in reduktorjem.
Hitro mi je v oči (in ušesa) padla pogosta regeneracija. Pri Passatu se je izvajala na 600-700 km, pri CX-5 pa na (približno) 300 km. Drugačen tip motorja pač. Regeneracija je precej povezana z načinom vožnje, kakovostjo goriva in olja, stanjem motorja … kar se načeloma vse pozna tudi pri porabi. Kot pregovorno varčen voznik sem bil pri Mazdi neprijetno presenečen. Ne toliko nad visoko porabo kot nad lažjo, ki jo Mazda vztrajno zapisuje v svoje podatke. Vozim po zelo pestrih cestah in imam povprečno porabo 6,5 litra. Seveda se lahko vozi tudi s porabo nižjo od šestih litrov (trenutno imam napisano 5,8), je pa za to potrebno kar nekaj truda. Ampak – Mazdin podatek je od 5,2 do 5,5. To je dosegljivo zgolj z največjim naporom in v res idealnih pogojih. Za primer naj napišem, da je na portalu Spritmonitor povprečna poraba 7,7, najmanjša vpisana pa 5,95!!!
Mnogo ljudi bi pričakovalo, da se bo avto najbolje obnašal na hribovitih in serpentinastih cestah, najslabše pa na avtocestah. Pa bi se krepko zmotili. Na ovinkastih je zaradi višjega težišča in svoje postave pričakovano manj udoben kot Passat. Je pa dokaj okreten na ozkih delih. Ampak na avtocesti me je pa res prijetno presenetil. Prav lepo se pelje, prav tako pa tudi zvok motorja pada na precej bolj všečno raven.
Radarski tempomat uporabljam zgolj občasno. Brez kančka dvoma je ta pri Mazdi precej bolj grob in manj eleganten. Velika zamera pa je, da se vrag izključi, ko hitrost pade pod 30 km/h. V zadnjem času so vsi avtomobili, ki sem jih vozil, radarski tempomat držali do zaustavitve. Še posebej elegantno je to pri električnih avtomobilih (v spominu imam, da je bila odlična Škoda Enyaq). Pri Mazdi pa bi skoraj treščil v kolono pred seboj. Vrag samo malo piskne in sporoči, da je izključil radarski tempomat. Kdo si je to zamislil … menda pa ima druga generacija CX-5 to rešeno tako kot mora biti.
Sistem start/stop se pri Mazdi imenuje i-stop. V Passatu sem preklinjal kot Turek, če se mi je kdaj (slučajno) zgodilo, da sem sistem pozabil izključiti. Neverjetno slabo je to rešeno. Pri Mazdi je to precej bolje. Najprej sem imel občutek, da zadeva sploh ne deluje. Potem sem preko OBDja preveril, če gre za kakšne napake, kakšno je stanje akumulatorja … Nič mi ni padlo v oči. In potem se je zgodilo, da je pred avto nepričakovano stopil pešec. Bolj sunkovito zaviranje in noga je v adrenalinu ostala pritisnjena na zavornem pedalu. In glej zlomka – motor je ugasnil. Takrat mi je kliknilo. Vozim precej nežno in očitno nikoli nisem toliko pritisnil na zavorni pedal. Mazdin sistem i-stop je narejen tako, da ga pri nežnem ustavljanju ne sprožim. Sproži se šele, ko bolj konkretno pritisnem. Kar je v sprejemljivo. Ko vidiš, da bo čakanja nekaj več, zgolj malo bolj pritisnem zavorni pedal in motor ugasne. Sicer pač ne. Je pa malo nerodno zasnovana tipka za izključitev sistema. Ni dovolj pritisk nanjo (kot to velja za ostale gumbe), pač pa jo je treba malo držati. Ah, ta nedoslednost.
CX-5 z najvišjo stopnjo opreme ima tudi LED žaromete. Osvetlitev je dobra, moti pa me avtomatsko delovanje luči. Samo prilagajanje nasproti vozečim je še nekako v redu. Se pa dolge luči prižgejo šele, ko so izpolnjeni določeni pogoji: vožnja nad 40 km/h, ni nasproti vozečega, ni obcestnih svetilk … Skratka kup pogojev, kjer bi si vseeno želel, da dolge luči svetijo. Naša vaška cesta je ravno takšna, da vozim po ovinkih okrog 40 km/h. Ali pa industrijske cone, kjer sveti nekaj obcestnih svetilk, okrog pa je tema (voziš pa recimo 70 km/h). In še nekaj je takšnih primerov, ko bi sam imel dolge luči. Morda bo kdo rekel, da lahko uporabim ročni preklop. Res je, lahko. Ampak – da preklopim v ročni način, moram zavrteti ročico za dva koraka navzdol. In uganite, kaj je tisti vmesni korak – parkirne luči! Torej iz avtomatskega sistema v ročnega na odprti cesti prideš tako, da si kakšno sekundo v popolni temi. Ideja je torej dobra, izvedba pa ne preveč.
Ko smo ravno pri žarometih. Na desni strani mi je crknil del led žarnic. Kot je danes v navadi, se žarnice ne da zamenjati. Da se razumemo – sploh se je ne da. Na voljo je menjava žarometa. Aha, koliko pa to stane? Dragi bralec, tukaj bo najbolje, da malo zajameš sapo. Ali pa preskočiš naslednje znake. Skoraj 1500 evrov! Nisem se zatipkal, sem preveril. In najbolje je menjati oba.
Nekaj brskanja po spletu mi je dalo vedeti, da gre za znano težavo. Še več – preko luže, kjer so potrošniške organizacije in odvetniki željni krvi, so Mazdo pritisnili v kot. Mazda je naredila vpoklic, da so rešili težavo. O tem v Evropi ni bilo govora. S pomočjo servisa Avto Močnik sem uspel doseči, da so pri Mazdi zadevo prevzeli na svoje stroške. Glede na to, da avto ni več v garanciji, moram Mazdo zares pohvaliti. Odnos, ki dolgoročno prinaša koristi.
OSTALO
Podatek, koliko je ura, je med vožnjo zagotovo zanimiv. V Passatu je bila ura prikazana na treh mestih – ena analogna in dve digitalni. Mogoče celo preveč. Pri CX-5 pa je ura prikazana zgolj v majhni zgornji vrstici infotainmenta. Priznam, da se še vedno nisem navadil in podatek iščem z očmi.
Osnovna zasnova infotainmenta mi je všeč. Sicer je delovanje nekoliko počasno, saj je tehnično že zastarel. So pa zastavili tako, da so omogočili tudi nadgradnje. In to ne samo običajne, pač pa je možno dodati tudi Android Auto in Apple CarPlay. Kar je odlično in sam sem to takoj uporabil. Še več, dokupil sem še Android Auto Wireless Adapter Carsifi in zadeva deluje brezžično.
Vgrajena navigacija sicer sploh ni slaba (razen zemljevidov na moji kartici), vsekakor pa sedaj za navigacijo najrajši uporabljam Google Maps. Je pa Mazda zelo previdna pri infotainmentu. Zaslon na dotik deluje samo, če avto miruje. Med vožnjo pa je treba uporabljati gumbe na sredinski konzoli. Človek se hitro navadi in dobro deluje. Načeloma podpiram. Če pa je dodan še Android Auto, so zadeve še malo bolj omejene. Tam zaslon na dotik ne deluje niti takrat, ko vozilo miruje! Tako je tipkanje naslova v Google Maps res počasno. Glasovno ukazovanje za slovenščino še ni podprto, zato je to precej nerodno. No, človek se navadi, da takrat vzame telefon v roke. Kratka tehnična razlaga zakaj je tako: Android Auto ne omogoča hkratnega sprejemanja na zaslonu in preko gumbov na konzoli. Zato se je Mazda odločila, da stalno omogoči fizične gumbe sredinske konzole, vedno pa onemogoči zaslon na dotik.
Še ena nerodnost je pri uporabi Android Auta. Ko ugasneš avto in telefon potegneš iz kabelske povezave, bo naslednjič ob zagonu avtomobila radio nekje na naključni frekvenci FM. Torej običajno slišiš hreščanje. DAB sprejemnik je sicer soliden, žal pa ne prikazuje logotipov. Škoda, žal pa rešitve nisem našel. Nisem tudi prepričan, če delujejo prometne informacije. Vključeno imam, vendar v nekaj tednih še nisem doživel, da bi jih slišal. Niti pri poslušanju radia, niti pri navigaciji ali Android Auta (tukaj morda tudi tehnično ne gre). Pripomb glede infotainmenta je še kar nekaj, žal pa človek ne ve, kam naj jih sporoča.
Nerodno je tudi nastavljanje osvetlitve števcev in infotainmenta. Enkrat je presvetlo, drugič pretemno. Najprej sem mislil, da imam težave samo jaz, pa sem potem po spletu videl, da še zdaleč ne.
Všeč mi je, da je ključ lahko v žepu ali torbi, pa vseeno vstopiš v avto in ga zaženeš. Seveda je tako tudi pri izstopu, čeprav se mi je že zgodilo, da se ni zaklenil. Razloga ne poznam, je pa v tem primeru zgoraj kritizirano zlaganje ogledal dober indikator.
Močno pogrešam možnost zapiranja in odpiranja oken s pomočjo daljinca. To je res uporabna možnost, ki jo “nemška ljudska vozila” imajo.
Opažam tudi, da so senzorji občutljivi kot vrag. Že nekaj kilometrov prašne makadamske ceste zadošča, da se pojavi “BSM malfunction”. Seveda se stvar po nekaj kilometrih prepiha uredi.
ZAKLJUČEK
Prvo Mazdo CX-5, ki so mi jo takrat posodili na Mazdi Slovenija, sem na blogu ocenil leta 2013. Tole je moj drugi, tokrat daljši stik z Mazdo CX-5. Z veseljem bi poskusil še kaj iz Mazdinega hleva.
Avto je všečen, ima precej dobrih lastnosti, so pa tudi stvari, ki me motijo. Nekaj je omenjenih zgoraj, nekaj ni zapisanih. Ampak tako je pri vseh avtomobilih.
Zanesljivost avtomobila je tista stvar, ki ostane v spominu. Pri tem pa lahko samo držim pesti za nekaj sreče. Ta je vedno potrebna in zaželena 🙂
Ne spreglejte tudi testa Škode Enyaq.