Pred kratkim sem dobil priložnost preizkusiti Cupro Tavascan. V naslednjih vrsticah bom opisal nekaj svojih opažanj.
ZUNANJOST
Zunanjost privlači poglede. Večini je oblika zelo všeč, mogoče zaradi atraktivne oblike celo malo skriva svojo velikost. Dolžina 4,64 metra obeta dovolj prostora v notranjosti, hkrati pa lahko pričakujete, da vozniki manjših parkirnih mest ne bodo preveč veseli. Njegovo obliko novinarji imenujejo kupejevski križanec. Meni ta izraz sicer ni povsem všeč, dejstvo pa je, da ima avto poudarjeno športno podobo in je še najbolj podoben modernim vozilom SUV. Kot smo pri Cuprinih oblikovalcih že navajeni, so dodali nekaj reči, ki privlačijo pogled. Med temi lahko iz pogovorov povzamem, da je večina najbolj navdušena nad osvetljenim Cuprinim logotipom spredaj (belo) in zadaj (rdeče).
Oddaljenost od tal znaša 16 centimetrov. Ni terensko veliko, vendar ima človek soliden občutek, ko se pred avtom pojavi nekaj neravnin ali slabega makadama. Čeprav avto ni visoko oddaljen od tal, je zaradi same oblike in postavitve sedežev vstopanje/izstopanje zelo udobno. Ravno pravo višino so izbrali.
Žal pa so se slabo odločili glede kljuk. Občutek je zelo težko opisati, pri prijemu se namreč najprej pritisne plastični del na notranji strani kljuke in nato vrata potegne k sebi. Pri tem je nekaj časovnega zamika, občutek pa je precej cenen. Za nameček se kljuka z močnejšim potegom še fizično dvigne, kar se uporabi tudi v primeru, da centralno zaklepanje odpove.
NOTRANJOST
Tudi v notranjosti nikakor ne moremo spregledati Cuprinega pridiha. Na pogled je vse skupaj zelo atraktivno, polno je nekih dodatkov, volanu so z dvema dodatnima tipkama za izbiranja profila vožnje dodali atraktivnost, nad sredinsko konzolo pa se dviga močan steber. Poveča atraktivnost notranjosti, žal pa zmanjša uporabnost odlagalnih mest na sredini. Tam so namestili tudi USB vhoda in prostor za telefon s hitrim brezžičnim polnjenjem. Zaradi stebra je telefon z roko nerodno dostopen. Poskušal sem tako z leve kot z desne strani, vendar sem vedno zadel v steber. Na sredini je še prostor za pijačo in zaprt predal z naslonom za roko. Slednji je postavljen nekoliko prenizko, sicer pa ni napačen. Drugih odlagalnih mest (razen v vratih) pravzaprav ni.
Sprednja sedeža imata na hrbtnem delu Cuprin logotip, skozi katerega se vidi. K sreči takšne ideje oblikovalcev (vsaj) pri sedežih niso pustila negativnih posledic. Sprednja sedeža sta precej velika in udobna, nad glavo pa sem imel (185 cm merim) še za otroško pest prostora. Za razliko od Toyote RAV4, ki sicer tudi ni ravno majhno vozilo, kjer so sedeži prekratki, naslonjala prenizka, sedi pa se tako visoko, da z glavo počohaš po strehi. Prostora je v Cupri Tavascan dovolj tudi na zadnji klopi, kjer bosta dva povsem solidno sedela in s koleni ne bosta zadevala v prednja sedeža. Tudi prtljažnik s svojimi 540 litri prostornine je povsem zgledno velik in preprosto dostopen.
Voznik ima pred seboj manjši zaslon z nekaj osnovnimi prikazi. Črke in številke niso prav velike, za tiste s slabšim vidom verjetno še komaj na meji sprejemljivosti. Se pa zato Tavascan oddolži s 15 colskim sredinskim zaslonom. Ta je res velik, (po potrebi) svetel in dobro odziven. Zaslon je postavljen na pravo mesto in pri zaslonu si Cupra zasluži vse pohvale.
Tik pod zaslonom so področja, ki so občutljiva na dotik. Gre za upravljanje temperature in glasnosti. Omogoča delo z dotikom ali s podrsavanjem (podobno kot pri drugih v skupini VAG). Zadeva deluje, čeprav sem trden zagovornik fizičnih gumbov in me te stvari nikakor ne prepričajo. Še hujši del pa so tipke na volanu. Podpirajo kombinacijo drsanja in pritiska. Občutek pri pritisku res ni všečen, zaznavanje dotika in drsanja pa povzroči, da voznik med vožnjo pri ostrejših zavojih nehote spremeni glasnost radia ali vključi prikaz na vetrobransko steklo (HUD). Ker testni Tavascan ni imel zaslona HUD, se je za nameček ob tem izpisalo še obvestilo na zaslonu. Skratka, če volan držiš v položaju petnajst do treh in je treba volan zasukati bolj konkretno, se zlahka dotakneš gumbov, ki so občutljiv na dotik.
Še bolj trapasta situacija se mi je pripetila, ko sem med vožnjo nastavljal vzvratno ogledalo. Nekako sem zadel tipko za klic v sili. Saj sam tega niti nisem zaznal, ampak se je na zaslonu izpisalo, da kliče pomoč … s hitrostjo, ki jo še premorejo moji možgani in prsti, sem zadevo prekinil.
O tisti kombinaciji gumbov za odpiranje stekel ste zagotovo že brali pred časom. No, meni se je zgodilo, da to opazil šele na meji, ko je žandar želel osebni dokument, meni pa se je odprlo zadnje okno, nato pa sem v stilu A-JE-TO možakarja pritiskal po tistem delu. Jao, jao.
Dragi proizvajalci – razumem, da nekaj prihranite in stvari ceneje vzdržujete, ampak za bogasvetega, upoštevajte voznike, ki teh vaših neumnosti res ne želijo uporabljati.
Kakovost materialov in izdelave žal ni na tako visoki ravni, kot je oblikovanje. Čeprav avto ni bil nov, čričkov in škripanja sicer ni bilo. Čuti pa se, da se varčuje na vsakem koraku. Sam bi si želel, da bi se v razvoju manj ukvarjali z desetinami različnih osvetlitev in kičem, prihranek pa bi rajši uporabili pri kakovostnejših materialih.
MOTOR, VOŽNJA IN OSTALO
Najprej nekaj podatkov. Cupra Tavascan je seveda popolnoma električno vozilo. Pogon je na zadnji osi (obstaja tudi Tavascan, ki ima dodan manjši motor tudi na sprednji osi), poganja pa ga 210 kW električni motor. Litij-ionska baterija ima kapaciteto čisto spodobnih 77 kWh. S svojo težo 2,2 tone doseže 100 km/h v 6,8 sekunde. Pričakovano so vsa morebitna močnejša pospeševanja skoraj brutalna in marsikdo se utegne hitro znajti v težavah. Saj veste, hitro je hitro prehitro, ob preobremenitvah pa trpijo še pnevmatike, podvozje in pogonski deli.
Cupra želi poudarjati športnost na vseh področjih, zato me je malo presenetilo, da je vožnja dokaj udobna. Ni pretirane trdote v vožnji, čeprav želje po tem avto ne more skriti. Sam si želim točno takšnega občutka – udobne športnosti. Kot kakovostne superge.
Avto je stabilen in predvidljiv pri legi na cesti. Med vožnjo po ovinkih se želi nagniti, vendar ne toliko kot klasični SUV. Dober volan, povsem solidni sedeži in nehrupnost električnega pogona ponujajo užitek v vožnji. Še boljši občutek bi dosegli z boljšo zvočno izolacijo in boljšimi pnevmatikami. Zagotovo pa se človek rad zapelje s Tavascanom.
Položaj za volanom je torej všečen. Kaj pa vozni profili? Cupra Tavascan ponuja različne profile vožnje (štirje prednastavljeni in eden nastavljiv). Profil spremeni odzivnost volana, obeh pedalov in motorja. Meni je najbolj ustrezal Udobni profil. Profil lahko izbereš na glavnem zaslonu, lahko uporabiš levo okroglo tipko na volanu ali pa z desno okroglo tipko na volanu neposredno skočiš v športni način Cupra.
Za volanom sta dve ušesi za izbiranje moči rekuperacije pri zaviranju. V različnih profilih se to obnaša drugače in v nekaterih primerih izključuje (prestavi v samodejni način), zato mi rešitev ni bila najbolj všeč.
Nekonsistentnost odziva pedalov je zame največji minus Tavascana. Tako dodajanje plina (elektrike) kot zaviranje sta nekonsistentna. Že tako sta odvisna od izbranega profila, potem pa upoštevata še navigacijo (in dogajanje pred vozilom?) in je občutek res čuden. Voziš po cesti in spustiš pedal. Pričakuješ, da bo avto nekako peljal naprej in zmerno zaviral (glede na stopnjo rekuperacije). Ampak ne. Avto najprej skoraj “drvi” naprej. Ne samo, da se normalno vrtijo kolesa, pač pa skoraj ohranja hitrost, ko pa zazna pred vozilom (recimo) krožišče, pa relativno močno začne sam zavirati (z rekuperacijo). Pri križiščih tega ni (vedno), je pa pri ostrih ovinkih. Mene tako nekonsistentno obnašanje pri vožnji moti. Mogoče se to lahko izključi? Sam (v kratkem času testa) te možnosti nisem našel. Mogoče je povezano samo z navigacijo in/ali ACC?
Pri pedalu za plin pa imam pri vseh profilih občutek, da gre zgornji del hoda precej v prazno, šele kasneje začne reagirati. Mogoče je to namerno, saj je moči na kolesih pri slabši podlagi lahko hitro preveč. Pred preizkusom sem prebral kar nekaj testov in omenjena težava je večkrat omenjena. Mogoče to bolj moti nas, ki vozimo umirjeno? Z bolj agresivno vožnjo je verjetno teh dvomečih občutkov manj.
Kljub pogonu na zgolj zadnjo os Tavascan speljuje v makadamski klanec brez težav. Zelo uglajeno gre vse skupaj. Avto je presenetljivo okreten za svojo velikost in kar vabi v zanimive odseke.
Žal se ob sončnih dneh na notranji strani vetrobranskega stekla vidi odsev armature. Za nameček pa pri pogledu na zunanja ogledala (torej na prednjem delu stranskih oken) vidiš odsev “bakrenih” delov armature.
Preglednost je dobra. Nekateri so omenjali težave z nepreglednostjo zaradi A stebrička, sam teh težav nisem imel. Pogled nazaj s pomočjo ogledala je precej ozek, ampak v splošnem voznik “čuti” vozilo. V trenutkih, ko gre bolj na tesno, so v pomoč senzorji in kamera. Senzorji so dobro postavljeni in odzivni, vzvratna kamera pa ni najboljše kakovosti. Slika res ni ostra, vseeno pa na velikem zaslonu služi svojemu namenu. Avto sicer omogoča tudi pomoč pri parkiranju (samodejno parkiranje) in če sem pravi videl, naj bi ga lahko poslal na parkirišče tudi s pomočjo telefonske aplikacije. Nisem imel časa, da bi to preizkusil.
Ko se stemni, Tavascan vozniku dobro osvetli področje pred vozilom. Avtomatske luči delujejo v skladu s pričakovanji, mirne duše bi napisal, da so med boljšimi. Za razliko od Toyote RAV4, ki samo prižiga/ugaša dolge luči (pa še to zelo nezrelo), se Tavascanove luči prilagajajo potrebam (osvetljujejo okolico, ne pa nasproti vozečega vozila).
Na samo klimatiziranje sicer nimam pripomb, razen samega nadzora, ki gre preko zaslona. Ko v avto prisede kakšna simpatična sopotnica, sam vedno preklopim, da ne piha vanjo. No, pri avtomobilih z gumbi je to hitro, pri teh umotvorih pa moraš uporabiti nekaj klikanja po zaslonu (vem, da obstaja bližnjica, ampak vseeno ni tako elegantno, hitro in varno).
Slučajno hladno poletno jutro je potrdilo, da je gretje pri električnih avtomobilih res hitro. Ker ogrevanje potrebuje precej energije, ima Tavascan za zagotavljanje nižje porabe vgrajeno toplotno črpalko.
Infotainment je tipičen predstavnik VAG skupine. S plusi in minusi. Všečen velik zaslon in hitrost sta zagotovo plusa. Vse tudi v lepi slovenščini. Ker sam večinoma uporabljam Android Auto sem poskusil brezžični dostop. Še nikoli nisem doživel, da bi se zadeva tako hitro povezala in delovala. Brez najmanjšega zatikanja in nepotrebnega klikanja, res hitro. Pohvalno. Takoj sem lahko začel uporabljati navigacijo TomTom GO (mnenje o navigaciji TomTom GO).
Po drugi strani pa takole. Ker mi gre na živce piskanje ob prekoračeni hitrosti (pa še prepoznavanje omejitev je nezanesljivo), sem to želel izključiti. Seveda gre – s klikanjem po zaslonu. In to vsakič sproti. Ampak ima infotainment možnost bližnjic na vrhu zaslona. Lepo. Si nastavim in izključim opozarjanje na prekoračitev hitrosti. Uživam v tišini. Naslednjič pridem v avto in spet piska. Si mislim, da so pač določili, da to vedno piska, ampak lahko vsaj izključiš. In ker je narejena bližnjica, bo to hitro. Sanja svinja o koruzi. Bližnjice ni bilo!! To se mi je ponovilo vsaj desetkrat, potem pa je enkrat obstala. Nato pa spet ne. In sem obupal. Kako nezanesljiva je danes programska oprema. Vem, sem že malo osivel. Po drugi strani pa se z informatiko in uporabniškimi vmesniki ukvarjam že desetletja, pa vseeno nisem dovolj vešč, da bi to nastavil. Tudi pogledi v Android Auto so se spreminjali. Če imam nastavljeno, naj se za vraga to spet tako vzpostavi naslednjič. Pa se ne. Sem pa prepričan, da je za tole zadevo kriv Android in ne Cupra. Na RAV4 si sicer zapomni pogled (četudi spreminjam ločljivost Android Auto), Tavascan pa ima zelo veliko ločljivost in se Android Auto obnaša malo drugače.
Da ne pozabim še prvega vtisa, ko sem sedel v avto: kar nekaj časa sem gledal, kje za vraga se zadeva prižge. Ima (očem malo skrito) tipko desno za volanom. Sem pa kasneje v navodilih (da, tudi takšni ljudje obstajamo) prebral, da je Tavascan pripravljen za vožnjo, ko pritisneš zavorni pedal (seveda ob izpolnjenih drugih pogojih). EV pač ne zarohnijo in če ne veš, kateri napis ali lučko spremljati, niti ne boš vedel, ali je zadeva pripravljena.
PORABA
Pri EV se pogosto pogovarjamo o dosegu, ki lahko precej niha. Uradni WLTP podatek govori o dosegu 569 kilometrov. V idealnih pogojih dosegljivo, seveda pa ni vedno tako.
Moja povprečna poraba je bila 14,1 kWh na 100 kilometrov, kar je dokaj blizu omenjenega podatka. Ker vozim precej umirjeno, sem šel pogledat tudi podatke na Spritmonitor. Povprečna poraba vseh uporabnikov v vseh profilih in letnih obdobjih je 21,53 kWh na 100 kilometrov, kar prinese dobrih 350 kilometrov dosega. S svojo porabo in veliko baterijo se Tavascan uvršča v zgornje dele lestvic.
EV ALI NE
Zagovornik vožnje z EV sem že dolgo. Najprej me je navdušila Toyota Prius daljnega leta 2004. Nekaj sto metrov, ki jih je Prius naredil popolnoma na elektriko, je bilo dovolj, da sem si rekel, tole ima prihodnost. In zadeva je res šla v to smer. Zakaj torej sam še vedno ne vozim EV? Plusi, ki jih prinaša EV, so mi blizu in me navdušujejo. Žal pa je pri uporabi še vedno nekaj minusov, ki so (vsaj zame) še vedno prevelika ovira. Praktično vsi minusi so povezani s polnjenjem oz. dosegom. To mi vedno, ko uporabljam EV, povzroča pravo anksioznost. Še zdaleč torej ni vse v računici, ki se nagiba v stran EV.
Močno je treba spremeniti svoje navade pri vožnji in se pogosto soočiti z nepredvidljivimi situacijami. Zaradi testa sem nekajkrat poskusil s polnjenjem. Začelo se je s polnilnico pri Lidlu, ki ima dva priključka. Na enem se je polnil EV, aplikacija (Gremo na elektriko) pa je kazala, da je tudi druga zasedena. Za vraga, saj jo gledam z okna in vidim, da ni zasedena. Obupam. Kasneje poskusim na AC polnilnici v Kamniku. Pripravlja se nevihta, ljudje se umikajo, jaz pa pogumno zagrabim kabel in avto priključim (ob priključka sta prosta). Aplikacija pravi, da naj poskeniram kodo QR. Poskušam, ampak telefon nikakor ne prebere kode. Nato odkrijem še kodo prav ob vtičnici in poskusim še tam. Ne gre. Veter upogiba drevje, začenja deževati. Preklinjam in nato s klikom na eno od dveh vtičnic (očitno z nekaj sreče) izberem pravo in polnjenje se začne. Po kakšnih desetih minutah se odločim zaključiti (šlo je predvsem za test in uporabniško izkušnjo). Zunaj zmerno dežuje, na aplikaciji zaključim polnjenje, iztaknem kabel pri polnilnici, na strani avtomobila pa se kabel nikakor noče sprostiti. Kaj za vraga sem spregledal? Je kaj narobe? Razmišljam. Iz avta vzamem ključ in avto (za dobro mero odklenjenega še enkrat) odklenem. To je sprostilo kabel. Vržem moker kabel v prtljažnik in odpeljem.
Naslednji poskus je bil neuspešen, ker je bilo parkirno mesto zasedeno z ICE avtomobilom (Preddvor pri jezeru Črnava).
Na Jezerskem sem najprej iskal polnilnico. Čeprav kraj dobro poznam, sem imel v glavi, da je polnilnica pri občinski stavbi. Tudi aplikacija kaže tako (EV navdušenci, javite napako). No, tam je ni. K sreči jo zagledam na drugi strani ceste, kjer je na parkirišču že precej avtomobilov. Zapeljem tja in hitro vidim, da je parkirni prostor tesno odmerjen – nekako tako kot mi zdravnica svetuje, da bi rezal kose torte. Že tako je malo prostora, največji problem pa je, ker so druga vozila (sicer še načeloma v svojih parkirnih mestih) precej po domače parkirana. In potem motovilim (prej sem opisal, da je Tavascan sicer okreten), preklinjam kot furman in potem vse skupaj steče. Tokrat je branje kode QR uspešno.
Poskus polnjenja ob avtocesti v Radovljici sem opustil, ker je bilo ob polnilnici kup postopačev, ki niso bili moj tip (razumite, kakor želite).
Nato sem načrtoval izlet proti naši zahodni meji. Zaradi gneče na glavnih cestah je bilo izbiranje ovinkastih cest razumljivo. Žal pa sem vedel, da baterija nima dovolj energije za nekaj ur vožnje. Načrtujem in načrtujem, gledam aplikacije, nato pa preprosto obupam. Nihče v družini nima volje, da bi kar tako stali na polnilnici uro ali dve. V enem primeru smo to sicer kombinirali z gostilno v bližini, ampak vedno pa to tudi ne gre. No, pa še takrat nas je dež dobro namočil. Še posebej mene, ki sem moral še pospraviti kabel. Ampak tisti, ki me poznate, veste, da mene dež sploh ne moti. Pa vseeno – oh, lepote uporabe EV avtomobila.
Skratka – če polnilnico najdeš, je pogosto na takšni mikrolokaciji, da pogrešaš streho, več prostora, kdaj tudi varnost (ni prav veliko deklet, ki bi zvečer priključevala avto na polnilnico v ljubljanski zakotni ulici) …
Sedaj vsaj v Sloveniji očitno deluje plačevanje z uporabo ene aplikacije (pa še to nisem čisto prepričan). Ne vem, kaj vse bi človek potreboval, če bi se odpravil preko meje. Namestitve, registracije, dodajanja kartic, nerazumevanja, po mojem mnenju odločno preveč, da bi to stvar dal v roke staršem in jih poslal na pot.
Takšnih stvari je res veliko. Potem so tukaj še stroški popravil pri karambolih. Ti so lahko zelo visoki, potrebno je tudi več znanja, ki je dokaj redko (klepar v sosednji vasi verjetno ni dobra izbira).
Za nameček je izbira EV vozil (še vedno) občutno manjša, sam pa že tako težko najdem avto, ki bi bil vsaj blizu mojim željam. Temu sledi še zelo nerazvit trg rabljenih vozil in izogibanja rabljenim EV vozilom (kar pomeni težjo prodajo).
To je nekaj razlogov, zakaj se (še) nisem odločil za EV. In kot vidite, nobeden od razlogov ni povezan s pogonom. Lani sem izbral Toyoto RAV4 Hybrid (opis na blogu) in tako bi naredil tudi letos. Še posebej nepredvidljive vožnje so lahko izziv za EV. Tisti, ki imate bolj predvidljive vožnje, pa z EV ne boste razočarani. Kar nekaj takšnih poznam.
Da se razumemo – če imate domačo polnilnico, se z veliko večina zgoraj omenjenih težav ne boste srečevali. In domača polnilnica je praktično edina razumna odločitev, če si želite lastiti EV. Vse ostalo bo (za večino) mučenje.
CENA
Naj navedem zgolj okvirno ceno, saj je na voljo nekaj različnih kombinacij. Trenutno v mreži Porsche Inter Auto ponujajo omenjeni model za približno 36 tisočakov (45 je osnovna cena, odštejete pa lahko bon za financiranje, Cupra eko bon in subvencijo Borzena).
ZAKLJUČEK
Tavascan je oblikovno atraktiven avto. Zunanjost in notranjost imata Cuprin pečat. Električni pogon deluje po pričakovanjih z vsemi plusi in minusi. Korektno je opremljen, nerodnosti ni prav veliko. Še najbolj moti uporaba ne ravno najboljših materialov (kar žal danes postaja skoraj stalnica pri vseh znamkah) in nekonsistentno zaviranje (ki se ga mogoče lahko izključi). Če iščete EV v tem segmentu, je Tavascan zagotovo model, ki ga je treba vzeti v najožji izbor.
Testiranje je omogočilo podjetje Avto Cerar iz Kamnika (https://www.avtocerar.si/). Za priložnost se jim toplo zahvaljujem. Le zakaj se ne bi obrnili nanje, če kupujete vozilo znamke Seat ali Cupra?